Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Dvakratna olimpijska prvakinja Tina Maze desetletje po koncu veličastne kariere o novem življenju, partnerski dinamiki, iskanju pravega doma, smučarski sledi hčerke Anouk in še marsičem.
Med gradnjo izjemno uspešne smučarske kariere, ki jo je zaznamovala z velikim kristalnim globusom, dvema malima, naslovi olimpijske in svetovne prvakinje ter skupno kar 13 kolajnami z velikih tekmovanj, je potrebovala kar nekaj časa, da je sprejela in naposled osvojila tudi medijsko dinamiko. Intervjuji zanjo nikoli niso bili nizanje puhlic. Kot se je pred največjimi smuki poglobila v risanje in ponotranjanje linij, se je v pogovorih s sicer dokaj ozko skupino novinarjev znala osredotočiti na uokvirjanje misli in vlečenje rdeče niti. Takšna je Tina Maze tudi danes, ko njenega življenja ne determinira štoparica, niti ga ne usmerjajo količki. Tudi teme pogovorov so nekoliko drugačne, misli 43-letne Korošice, ki je s partnerjem Andreo Massijem in hčerko Anouk razpeta med italijansko Gorico in Cortino d’Ampezzo, pa precej bolj umirjene.
Intervju: Tina Maze
V kratkem bo minilo deset let od trenutka, ko ste naznanili poslovilno tekmo oziroma konec kariere. Je bilo prvo desetletje po športnem slovesu takšno, kakršnega ste si zamislili?
Zadovoljna sem. Življenje, kot bi si ga narisala. Ni popolno. A drugačnega si pač niti ne znam predstavljati. Lepo mi je. Srečna sem, da imam družino, predvsem pa zdravo in pametno hčerko, ki me stiska bolj kot Massi. Prosim, to napišite. To je moje zbadanje. Ha, ha. Ko sem bila tekmovalka in on trener, sva pogosto komunicirala prav prek medijev. To včasih kar malce pogrešam. No, šalo na stran. Lepo mi je.
Predvidevam, da sta po visokih obratih med tekmovalno kariero vendarle potrebovala nekaj časa, da sta življenje preselila v drugačne okvire.
Seveda. A ta proces se pravzaprav nikoli ne konča. Življenje se spreminja. Tudi jaz se spreminjam. Nisem več “stara” Tina. Če govorim o odnosu do Andree, lahko odkrito priznam, da nisem več pripravljena na njegov ekstremni ritem. To me je v športu neizmerno motiviralo. Zdaj je drugače. Andrea je, ko gre za športne aktivnosti, res neverjeten. Prav nič ne popušča.
Kakšna je pa “nova” Tina?
Karakterno sem se zelo spremenila. V veliko večji meri želim uveljavljati svoj jaz. V preteklosti sem pogosto popustila, se podredila. Zdaj mi neki notranji glas pravi: “To nisi ti!” Poslušam svoje telo, sledim svojemu ritmu. Med kariero me je Andrea redno spravljal iz cone udobja. To je bila pravzaprav njegova služba. Zdaj je odnos seveda drugačen. Predvsem ni več tiste stalne rutine. Življenje se, kot sem dejala, spreminja. Edina stalnica je hčerka.
Radi poudarjate, da ste v zadnjih letih predvsem mama, da je čas, ki ga lahko posvečate hčerki, velik privilegij. A med vrsticami je mogoče zaznati, da vendarle pogrešate tudi lastno ustvarjalnost.
Res je, družina je na prvem mestu. Nisem se bila pripravljena podati v kakšen širši projekt, ki bi terjal daljšo odsotnost. Ustvarjanje? Da, vsekakor. Tudi zaradi tega sem se lotila svoje akademije oziroma športnega tabora za otroke. Že drugo leto zapored sem organizirala tabor na Kopah. Letos sem skupino otrok peljala tudi na olimpijske igre. V načrtu imam tudi kakšen zimski tabor, verjetno novembra na enem od ledenikov. Iščem tudi načine, kako se povezati s kakšnim klubom.
Kakšna je vaša vloga na teh taborih?
Spoznala sem, da moram znanje in občutke deliti. Šele potem življenje postaja smiselno. Verjamem, da lahko otroci v delu z mano vidijo, da sem povsem običajna oseba. Za svoj uspeh sem morala storiti marsikaj. Bila sem vztrajna, stalno sem se učila, garala … To želim prenesti na otroke. Na teh taborih sem tudi vseskozi del dogajanja. Od prvega testiranja, ko otroke razdelimo na dve homogeni skupini. Sledijo številne športne aktivnosti in tudi kakšno predavanje. Letos mi je na pomoč priskočila Sara Isaković.
Ni skrivnost, da se hčerka Anouk v otroških kategorijah podaja po vaših smučarskih stopinjah. Ji puščate prosto pot?
Kar se mene tiče, je lahko smučarka. Želela sem, da je pametna. Zakaj? Če je pametna in previdna, je lahko smučarka. Gre za nevaren šport. Marsikaj je treba postoriti za preventivo. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da ima mlad športnik ob sebi prave ljudi. Jaz sem jih imela. Prvi med njimi je bil moj klubski trener Blaž Jelen. Zaradi njega obožujem smučanje. Ima znanje. Predvsem pa nam je znal skozi igro približati šport. Zdaj živim v drugem okolju, v drugi kulturi. Tam še nisem spoznala trenerja, ki bi mu mirne vesti predala Anouk. Sem pa, recimo, našla učitelja klavirja, ki je deležen mojega popolnega zaupanja.
Bi lahko to postal družinski projekt? Bi bili pripravljeni prevzeti vlogo trenerke?
Ženske lahko v sodobnem svetu opravljamo številne vloge. Sem pa zadržana do trenerk na najvišji tekmovalni ravni. Morda sem žaljiva do žensk in predvsem trenerk, a iskreno menim, da je to vendarle poklic, ki je bolj primeren za moške. Do določene starostne stopnje še gre, ko pa smučar preide na resno tekmovalno raven, potrebuje moško roko. Smučanje poznam do obisti, marsikaj sem doživela, a se v vlogi trenerke ne vidim. Lahko sem mama, lahko sem mentor, lahko sem opora. Ne bom pa tista, ki bo hčerki na snegu ukazovala, kaj naj dela. Družinski projekt? Le če bo to želel Andrea. Toda potem bo moral biti tudi trener.
Kje je pravzaprav vaš dom?
Dom … Dom je v meni. Zanimivo, letos sem v Cortini d’Ampezzo prvič začutila vaški utrip, ki me je prevzel. Ko hodiš po ulici in srečuješ ene in iste obraze. To se mi je nekoč dogajalo v Črni na Koroškem. Ta utrip se me je dotaknil. Zaželela sem si, da bi več časa preživela tam. Ostajamo pa razpeti med Gorico in Cortino.
Niste oseba za velika mesta?
Ne, nikakor. Veliko sem naokoli, a se na koncu najraje vračam v manjše kraje.
S kakšnimi očmi pa danes gledate smučarske tekme?
Seveda spremljam smučarsko dogajanje. Deloma tudi službeno, saj, kot veste, sodelujem z Eurosportom. Resda ne gre za kontinuirano spremljanje, saj še zdaleč nisem prisotna na vseh tekmah. Sicer pa ostajam v stiku s smučarskim svetom. Na Kopah me je obiskala Janica Kostelić, pred dnevi sem v Gradežu gostila Dominique Gisin.
Kaj pa Lindsey Vonn? Junaštvo, iskanje lastnih meja ali norost?
Prijatelji so me več kot leto pred olimpijskimi igrami zbadali, naj se vrnem in nastopim. Razmišljala sem o tem, kaj vse bi morala storiti. Sanjarila sem o olimpijski tekmi v Cortini. Glavo imam naravnano tako, da sem se seveda “videla” v vlogi zmagovalke. Bi se lahko vrnila? Teoretično ne bi bilo nemogoče. Če ne bi imela družine in bi me spremljala močna spremljevalna ekipa. V smuku je to lažje kot v tehničnih disciplinah. To je dokazovala tudi Lindsey. Bila je dobro telesno pripravljena, ima pa izjemen občutek za drsenje. Nato se je zgodil tisti usodni padec. Dejstvo je, da ona nikoli ni bila izrazito stabilna smučarka. Nevarnosti se je zavedala tudi sama. Zavestno se je podala na to pot. Verjetno tudi zaradi tega, ker ji je bilo težko sami doma. Nekoč je dejala, da smučarka zlomljeno nogo lahko zaceli, depresivnih misli pa ni mogoče tako zlahka premagati.
Ste se tudi vi kdaj po karieri soočili s psihološkimi težavami?
Lahko rečem, da sem imela nekaj kriznih trenutkov. Predvsem ob težavah s ščitnico. Razmišljala sem, kam lahko to vodi. Vem pa, da je nekdanjim športnikom, ki so sami doma, precej težje.
Kako pa danes gledate na svojo kariero? Verjetno ne skozi prizmo štetja globusov, zmag in stopničk, mar ne?
Ob ekipi, ki smo jo sestavili, je moja največja zmaga dejstvo, da nikoli nisem bila poškodovana. Danes se lahko ukvarjam s športi, ki so mi pri srcu. Uspeh je na koncu posledica. Pri tem sem ponosna na to, da sem imela v trenutku, ko je bilo treba narediti preskok z druge na prvo stopničko, ob sebi ljudi, ki so me na najvišjo raven pripravili. Večjo težavo sem imela s tem, da bi tam ostala. Ne vem, zakaj. Očitno si moramo komplicirati življenje. Moja kariera je bila na koncu kot gora. Nanjo sem se povzpela in se varno spustila.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje